Claude Piron
prěv. Jan van Steenbergen, 2012

Psihologične reakcije na Esperanto

Slědujuča statija, napisana od Claude’a Pirona (1931-2008), izjavila se prvy raz v srědině 80-tyh lět v francuzskojezyčnoj seriji «Documents sur l’espéranto». Anglijsky prěvod od Williama Aulda byl publikovany v 1995 godu v anglijskojezyčnoj seriji. Nyněšnji medžuslovjansky tekst jest prěvod toj něčto skračenoj anglijskoj versije i byl publikovany prvy raz na portalu Izviestija.info. Ače statija piše o Esperantu, ona sodrživaje mnoge elementy, ktore imajut značenje takože za druge umětne jezyky, vključajuči medžuslovjansky.

1. Različne reakcije

Za psihologa, ktory raziskyvaje reakcije na slovo «Esperanto», dvě věče směsta sut jasne: velika čest ljudij prizvanyh, da by dali svoje mněnje, imajut o njim mnogo do govorjenja; i za njih sut očevidne, v mnogyh padah daže podavajut je spontanično, razne založenja protivne verifikovajemoj realnosti, na priklad: «nikto nikde ne napisal knigy bezposrědnje na Esperanto», «nemaje dětij imajučih go kako matersky jezyk», i t.d. Take ubědženja dobro ilustruje pismo od čitatelja Petera Wellsa iz Singapora v magazinu Time:

Esperanto ne imaje ni kulturnu historiju, ni vlastnu originalnu literaturu, ni jednojezyčnyh govoriteljev ili daže govoriteljev, za ktoryh jest prvy jezyk. (Wells, 1987)

Kromě togo, u mnogyh iz izpytanyh ljudij vidi se vsake objavy emocionalnoj povezanosti. Někoji reagujut entuziastično, fanatično. Ale u množinstva reakcije sut patronizujuče, kako by Esperanto byl něčto samorazumno dětinskogo. Izpytana osoba dokazyvaje jasno, že k Esperantu ne možno podhoditi seriozno, a jegov ton jest polny prězrěnja, ironije ili humorističnoj poblažlivosti v odnošenju k «naivnym dušam», ktore zajmajut se njim. Ako raziskyvatelj, da by dostal kontrolnu reakciju za sravnjenje, pytaje tojže osobě o podobnom mněnju odnosno jezyka bolgarskogo ili indonezskogo, on dostaje sovsěm drugy odgovor. Togda ona menje ili veče črěz minutu, vpolno neutralnym tonom glasa, razkazyvaje vse, čto može o njih povědati... obyčno, že ne znaje ničto.

Kontrast jest udivjajuči, osoblivo kogda testuje se znanje posrědstvom točnyh pytanj o literaturě, geografiji, bogatstvu izražanja i t.d. Směsta stavaje jasno, že vpečetljenja razpytyvanogo o Esperantu sut bliz vpolno zabludne, veljmi bolje neželi te malenjke kusky znanja iztegnene o kontrolnyh jezykah. Začto v jednom padu on jest svědomy o svojej nekompetenciji, a v drugom už ne?

Prědpoložiteljno na jezyky kako bolgarsky i indonezsky pogledaje se kako něčto, čto naleži k oblasti faktov, ale v padu Esperanta čuje se, že jest prědloženje. Prěd faktami ljudi klanjajut se; imajuči dělo s prědloženjem čujut, že trěba jest odgovoriti «da» ili «ne», a potom obraniti tu točku zrěnja. Ale začto mysli se, že Esperanto ne naleži k oblasti faktov? I začto reakcije sut često tako emocionalne? To, že ta emocionalna povezanost ne jest obmedžena v granicah osobnyh razgovorov, dokazyvaje slědujuči citat iz statije o naukě latinskogo jezyka, napisanoj neutralnym i informativnym tonom kromě jednogo fragmenta:

Zatom slava latinskomu, a von s esperantom, tym směsom smrdečim umětnostju i izdanoju nadějeju! (G.P., 1985)

To rěčenje, nesvezano s ostatkom teksta, izdavaje se emocionalny izbuh, neočekyvano vozkypyvajuči iz nevědomyh glubin. Začto?

2. Obranne mehanizmy

Okazyvaje se, že izpovědi o Esperantu ili širšej oblasti medžunarodnoj komunikacije, ktore možno jest legko sobrati ako prizyvaje se ljudij da by izrazili se svobodno o prědmetu, ili ktore sut prědstavjane na oficialnyh sustrěčah posvečenyh toj kvestiji, harakterizuje funkcionovanje tako zvanyh «obrannyh mehanizmov»: taktik, ktore organizujemo nesvědomo, da byhmo izběgli konfrontaciju s realnostju, ktoru pojmajemo kako grozna (Anna Freud, 1937). Někoje priklady:

a) Odvrganje

K Esperantu podhodi se, kako by sovsěm ne jestvoval v situacijah, v ktoryh logično bylo by vzeti go pod uvagu. Na priklad tom «Le Langage» v enciklopedičnoj seriji «La Pleiade» (Martinet, 1968), sodržajuči 1525 stranic o vsem, od slangov i pidžinov do prěvodženja i afazije, ne imaje nijedinogo opisa, daže nijedinogo paragrafa, o udivjajučim fenomenu, že jezyk, stolětje tomu nazad znany samo jednoj jedinoj osobě, nyně jest koristany na cělom světu. Tako samo, izkušenje s Esperantom kako konferencijny jezyk jest značno: v 1986 godu ne bylo nijednogo dnja, kogda ne bylo ni kongresa, ni sustrěče, ni medžunarodnogo sjezda kdekoli na světu, na ktorom Esperanto byl rabotči jezyk. Ako na priklad Organizacija Sjedinjenyh Narodov dělaje detaljovanu analizu problemov jezyčnoj komunikacije, razvažanje togo izkušenja imělo by smysl, daže ako by razslědovanje končilo se odmetanjem iz izraznyh razlogov. Ale tako ne děje se. (King i dr., 1977; Allen i dr., 1980; Piron, 1980).

Daže jezykoznavec, razgledajuči točno toj rod komunikacije, ktory vsakodenno realizuje Esperanto, podhodi k toj kvestiji, kako by togo izkušenja sovsěm nikogda ne bylo:

V hvilji, kogda ekonomi rabotajut nad občeju Evrovalutoju, za čto ne byhmo poprobovali stvoriti Evrojezyk? (Lord, 1974, str. 40)

Kogda industrialist imaje problem s produkcijeju, prva jegova reakcija jest razgledanje vsih razrěšenj koristanyh inde, že by odkryl, jestvuje li može prigodny mu sistem, a doprva potom načinaje iskati nove razrěšenja. Taky podhod, prirodny v vsakodennom žitju, praktično nikogda ne jest prijmany v odnošenju k medžunarodnoj komunikaciji. Toj prědmet jest tabu. Imajemo dělo s odvrganjem istinnosti.

b) Projekcija

Projekcija jest nesvědomo priznavanje někomu drugomu psihičnyh elementov, ktore nahodet se u nas samyh. Dobry priklad davaje slědujuče rěčenje:

Usilja k tvorjenju vsesvětnyh jezykov, ktore možno prijeti bez prědsudov i učiti se bez trudnostij, jezykov kako Esperanto – prědstavjajut dobre naměry v kombinaciji s polnom nerazuměnjem togo, čto jest jezyk i kako on funkcionuje. (Laird, 1957, str. 236)

Esperanto polni vse kriterija definiujuče jezyk, prijmane od jezykoznavcev (Martinet, 1967, str. 20). Ako avtor bez kontrolovanja i bez argumentov izhodi iz založenja, že to jest nepravda, ne jest li on sam priklad togo «polnogo nerazuměnja», ktoro tako legko poznaje u drugyh? (O funkcionovanju Esperanta pozrite statiju «L’esperanto, una lingua che funziona» italijanskogo jezykoznavca Alessandro Bausani (Bausani, 1981))

Često priznaje se Esperantu harakteristiky, kako by on byl groženje ili někaky čudovistny mutant. Jedin amerikansky učitelj jezykov opisyvaje taky jezyk takovo:

Jezyk, kako ljubov i duša, jest něčto ljudskogo i živogo, koliko trudno jest go definiovati; on jest prirodny tvor duše cěloj rasy, ne samo jednoj osoby... Umětne jezyky sut odvračajuče i groteskove, kako ljudi s rukoju ili nogoju sdělanoju iz koviny, ili s regulatorom ritma v srdci. Dr. Zamenhof, kako Dr. Frankenstein, jest iztvoril čudovišče iz živyh kuskov i čestij, a kako Mary Shelley probovala nam kazati, ničto dobrogo ne može iz togo izrasti. (Arbaiza, 1975, str. 183)

Ili bez nikakogo uspravědlivjenja govori se, že Esperanto «naměrjaje postupno podtiskati tradicije» (Accontini, 1984, str. 5).

Take sudby poizhodet od nesvědomyh strahov i izobraženj, projektovanyh na jezyk: vměsto studiovanja jezyka kako lingvistična, literarna, psihologična ili socialna realnost, podhodi se k njemu kako zly duh iz naših mor, ne imajuči nikakogo pojetja kako delirično – v psihiatričnom smyslu togo slova – jest tako odnošenje.

c) Racionalizacija

Neracionalne točky zrěnja obranjajut se s pomočju množstva ubědžajučih argumentov. Drugymi slovami, kako v klasičnom vzoru rěči, intelektualna argumentacija jest strago logična. Samo odsučstvo osnovy v realnosti izdavaje, že v istinnosti imajemo dělo s fantazijeju.

Na priklad, Esperantu priznaje se sklonjeny, analitičny harakter tipičny indoevropejskym jezykam, čto objasnjaje se tym, že Zamenhof znal same indoevropejske jezyky. Ale nijedno iz tyh prědpoloženj ne bylo verifikovano. V istinnosti važno město srěd Esperantovyh harakteristik zajmaje jegov mnogojezyčny podklad, v ktorom azijatsky i vugorsky vklad odigryvaje važnu rolju (literarna esperantojezyčna dějateljnost medžu světovymi vojnami razvivala se v značnoj měrě v vugorskoj srědině, tako zvanoj Budapestskoj Školě; a vugorsky ne jest indoevropejsky jezyk).

Zamenhof dobro znal jedin ne-indoevropejsky jezyk: hebrejsky, a jegovo dělo nosi pečet togo jezyka. Na priklad, srěd jezykov ktore znal, semantično polje na morfem -ig- imaje točny odpovědnik samo v hebrejskom «hif’il» (Piron, 1984, str. 26).

Esperanto funkcionuje posrědstvom aglutinacije, a ne sklonjenja. Rěčenja mogut tako samo byti sintetične i analitične; vse ravno, govoriš li «mi biciklos urben» ili «mi iros al la urbo per biciklo» («Ja jedu v grad velocipedom»). Raziskyvanje tekstov dokazyvaje, že v dnešnjem Esperantu sintetične formy sut mnogo često. Daže ako pravda jest, že fonologija i slovosbor sut indoevropejske, struktura vsekako ne jest. Nijedin indoevropejsky jezyk ne skladaje se kako Esperanto iz strago neizměnnyh morfemov, čto jest harakteristika tipična napr. kitajskomu jezyku.

d) Izolacija

Izolovanje znači: odděliti něčto od svojego konteksta i potom suditi go bez odnošenja. Kogda na priklad někto govori o jezykah:

Děje se takože, že jezyky rodet se, ale nikogda iz ničego; Esperanto jest katastrofa. (Malherbe, 1983, str. 368)

Vot, on izoluje medžunarodny jezyk od svojego historičnogo i lingvističnogo konteksta. Zapravdu město Esperanta nahodi se v dolgoj seriji eksperimentov i razmysljenj v těčenju stolětij. V Zamenhofovyh dělah jegovo povstanje bylo postupno, podobno k razvitju prirodnyh jezykov, kako geneza ploda pripominaje genezu roda; jegovo postupno razvitje jest godno studiovanju (Waringhien, 1959, str. 19-49). Iz drugoj strany, morfemy, ktore sut osnova jezyka, imajut svoje korenje v drugyh jezykah; one ne byli «iztvorjene iz ničego».

Esperanto ne urodil se iz ničego bolje neželi napr. haitsky kreol. Jezyk pojavjaje se v odpovědi k potrěbě. Srěd rabov različnyh ras na karaibskyh ostrovah, s vzajemno nerazumlivymi jezykami, byla volja, že by komunikovali s soboju. Iz toj potrěby urodil se mnogobarvny jezyk, glavno osnovjeny na jezyku jihnyh bělyh vlastnikov, ale s različnoju strukturoju. Tako samo, v lětah 1880-1910 čest naseljenja světa želala poddrživati kontakty s drugymi krajami i žedala razširiti svoje kulturne horizonty, ale ne iměla možnost učiti se jezykom. Taki ljudi prijeli Zamenhofov projekt i, koristajuči go, sdělali iz njego živy jezyk. Ni kreoljsky jezyk ni Esperanto ne urodil se iz ničego; oni urodili se iz tojže samoj společno-psihologičnoj sily, imenno volje k komunikovanju.

Pogledajmo slědujuči tekst:

Vozmi pticu, na priklad labeda iz našego jezera, iztegni mu vse pera, izsěči mu oči, zaměni jegov kljun na supji ili orlji kljun, na městu pnjev jegovyh nog prilěpi bočanje nogy, vtiskaj mu sovje oči (...); a sejčas napišite na vaših horugvah, propagujte i kričite slědujuče slova: «Pozrite, to jest universalna ptica». I budete iměli malo vpečetljenje o ledovitom čuvstvu, ktore vozbudžaje v nas to strašno masakrovanje, ta omražajuča vivisekcija, ktoru bezprěryvno prědlagajut nam pod nazvoju Esperanto ili universalny jezyk. (Cingria, str. 1-2)

Ako li odstavimo obrazovity (i ornitologičny) aspekt togo citata i slova odličajuče močnu emocionalnu reakciju («strašno masakrovanje», «omražajuča vivisekcija»), ostajut samo dva obvinjenja: Esperanto jest rezultat ljudskogo měšanja v něčem živom; Esperanto jest heterogenny jezyk.

Rěšenje togo avtora imaje smysl samo pod trěmi uslovjami:
— jezyk jest živy stvor tako samo kako zvěrj;
— ljudsko měšanje jest iz definicije něčto izničiteljskogo;
— heterogenny jezyk ne može služiti komunikaciji.

Hipnotizovany svojim mornym pogledom, avtor izoluje svoj obraz od takyh razvažanj. On ne vidi, že sravnjenje jezyka s živym stvorom jest samo metafor, ktory ne možno jest vesti prěmnogo daleko. Ptica, o ktoroj govori, trpěla by užasno, ale pri reformě niderlandskogo pravopisa v četyridesetyh lětah, on ni kričal od bolesti ni potrěboval anesteziju.

Vtoro, člověk često vměšaje se v žive stvory s odličnymi rezultatami. Glad v Indiji byl by mnogo dramatičnějši, ako ne bylo by produkcije novyh rodov zrn blagodare svědomomu ljudskomu měšanju. Ne bylo by ni psov, ni roz, ni hlěba, ako by člověk ne priložil umysljno svoje talenty v žive stvory.

Tretje, ako heterogennost byla by prokletje, anglijsky ne mogl by byti zadovaljajuči jezyk. Lingvistična analiza dokazyvaje, že anglijsky jest bolje heterogenny neželi Esperanto:

Vpadajuči na taky jezyk kako anglijsky, imajemo dělo s raznymi jezykami stopjenymi v jedin. (Lord, 1974, str. 73)

Esperanto jest bolje homogenny, tomu že zakony upravjajuče elementy iz drugyh žrl sut stražejše. Heterogennost někojego sostava ne definiuje se različnostju poizhodženja skladnikov, ale odsučstvom harmonije i sjedinjajučego jedra (kako znaje vsaky, ktory poproboval prigotoviti majonez).

3. Podklad bojazni

Obranni mehanizmy sut, da by hranili naše ego od bojazni. Zatom to, že pojavjajut se v odnošenju k Esperantu, imaje označati, že v glubině našej duše toj jezyk odčuvaje se kako grozny.

a) Izběganje izměn v sučim staně

V poněkojih smyslah psihologična odpornost v svezi s Esperantom možno jest sravniti s protivjenjem, s ktorym strětli se ideje Kristofa Kolumba i Galileja: stabilny, dobro oporedčeny svět provrgnuli nove teorije, ktore izbavili ljudskost od siljnoj, tysečilětnoj osnovy. Tako samo, Esperanto jest bezpokajajuči v světu, kde vsaky narod imaje svoj jezyk, kde to orudje prěhodi od prědnjih pokoljenj i kde nijedna osoba ne imaje pravo go narušiti. To pokazyvaje, že jezyk ne jest prosty dar od prošlyh stolětij, ale može voznikati iz obyčnoj konvencije. Ako kriterija popravnosti ne jest suglasnost s vladoju, ale efektivnost komunikacije, togda prěměnjajut se medžuljudske odnošenja: kogda prědže byla vertikalna os, ona jest zaměnjena na horizontalnu os. Zatom atakuje se gluboko ukryte věči, ktore ne hočemo izstaviti v světlu. Na priklad, čto zaradi njego bude s hierarhijeju jezykov? Irlandsky, niderlandsky, francuzsky i anglijsky nahodet se na raznyh uravnjah, kako v ljudskyh glavah tako i v oficialnyh tekstah. Ako li Esperanto byl by prijety za komunikaciju medžu ljudmi s različnymi jezykami, ta hierarhija stratila by svoju osnovu.

b) Jezyk kako sveta cěnnost i znak identiteta

Jezyk ne jest samo vněšnje společno javjenje. On jest vpleteny v našej ličnosti. «Ja vsosal jesm katalansky jezyk s matčinym mlěkom», govorila jedna osoba razpytana v času raziskyvanja, na ktorom nyněšnja statija jest osnovjena. Naše koncepcije noset emocionalno brěme, ignorovano od jezykoznavstva ale sučstveno za naše postupanje. Čuvstveno jedro pojetja «jezyk» nahodi se v svezi s materju i pravdopodobno zato mnoge narody nazyvajut jezyk prijety od rodiny «matersky jezyk». Medžu novonarodženym dětetem, ktoro uměje svoje neščestje samo izražati plakanjem i često dostaje neadekvatny ili nepomočny odgovor, i trilětnym dětetem, ktoro koristaje slova, že by izrazilo čto stalo, odbyla se ogromna prěměna, ktora děteti izdavaje se čudo.

Kogda učihmo se govoriti, my běhmo prěmnogo mladi, da byhmo razuměli, že odbyvaje se obyčny proces učenja. Nam to izdavalo se někaky magičny dar, ili božja igračka. Prědže ne mogli jesmo objasniti ničto, a tu naglo, ne razumějuči začto, jesmo v posědanju talismana izpolnjajučego vse možne čuda i vozbogačajučego v bezprecedentnoj měrě to, bez čego žitje bylo by nemožno: medžuljudske odnošenja.

Čuvstvo, že jest se razuměny, naleži do najosnovnějših potrěb u dětij. Ibo čto by ostalo bez jezyka? Vodženje roditeljev, a potom dolgy vplyv od školy, ktora podhodi k jezyku, kako on byl by něčto nenarušimogo i ključ k vsim skarbam sodržanym v literarnyh dělah, jedino usilujut to čuvstveno jedro. Tvrdženje v tom psihologičnom kontekstu, že jezyk «izmysljeny» od někogo sučasnika – Esperanto često měšaje se s Zamenhofovym projektom – može ravno dobro funkcionovati kako něčij rodimy jezyk, jest uniženje togo drugogo, odbiranje mu statusa magičnogo talismana, ktory vsegda zajmaje město v glubině našej duše, daže ako na svědomom uravnji možemo gledati na njego bolje racionalno. Tako svetogrdženje ne jest do prijetja. Prědpoložiteljno da by izběgali taku profanaciju, poněkoji govoriteli Esperanta v cělkom razumlivom psihologičnom ruhu govoret, že Zamenhofovo dělo samo v sobě jest neobjasnimo i pripisyvajut go nadohnenju od něčego vysšego, nadljudskogo.

Ale to ješče ne vse. Raziskyvajuči psihologične reakcije, ktore provokuje slovo «Esperanto», možno jest samo udivjati se, koliko ljudij ne može trpěti ideju, že toj jezyk može někako byti lěpši od jihnogo rodimogo jezyka. Taka reakcija poizhodi od sklonnosti k identifikovanju jezyka s osoboju: moj jezyk jest moj narod, moj jezyk jesm ja; ako moj jezyk jest gorši, moj narod jest gorši i ja jesm gorši. Oglašajuči prědnje, že Esperanto jest nedostojny, i prědstavjajuči tu sudbu kako samorazumnu, možno spasiti se. Taky trik jest gluboko ljudsky i cělkom razumlivy, ale iz naučnoj točky zrěnja ne do prijetja.

c) Različne strahy

Pri raziskyvanju reakcij na Esperanto s pomočju kliničnoj besědy, odkryvaje se različne rody ukrytyh strahov, ktore ne možno jest obgovoriti v detaljah. Ja ograniču se do sedmi:

I. Strah prěd rizikom. Tomu že nijedin oficialny organ, nijedna prestižna institucija ne uznala cěnnosti Esperanta, podporjenje go jest zajmanje osobnoj točky zrěnja, odděljenoj od oficialnoj. Menje rizično jest povtarjanje togo, čto govoret vsi ini, i čto izdavaje se suglasno mněnju vodžev i intelektualnoj elity.

II. Strah prěd bezposrědnjim kontaktom. Jest něčto uspokajajučego v komunikaciji posrědstvom prěvodženj ili jezyka razuměnogo prěmnogo malo, že by pozvaljal bezposrědnju, točnu i detaljovanu razměnu myslij. Ako komunikacija ne jest prěškoda, sustrěča s mněnjami krajno inymi od naših može iměti šokujuči i zaměšajuči efekt. Toj strah jest uspravědlivjena, tomu že v naših mentalnyh strukturah Esperanto jestvuje na uravnju blizšem spontaničnomu izražanju se neželi druge jezyky (Piron, 1987b). Mlady Japonec, putovavši po cělom světu i strětši na vsakom kroku městnyh govoriteljev Esperanta, u ktoryh prěbyval, razkazyvaje nam, kake šoky prěžival vslěd bezposrědnjih dialogov s ljudmi, ktori uměli izraziti se i byti soboju, izměnili etničnu točku zrěnja na světopogled (Kiotaro Deguti, 1973).

III. Strah prěd dětinskoju regresijeju. Pojetje «prosty» měšaje se s pojetjem «nadoproščeny» ili «dětinsky», odkud mysli se, že Esperanto ne može služiti, da by izrazil istinno dorastle mysli na vysokom uravnju abstrakcije. Zatom izoluje se činitelj «prostost» od svojego dodatka, ktory izměnjaje cělost: neograničene možnosti kombinovanja. Na priklad končina -a, v Esperantu označajuča pridavnik, jest mnogo prostějša od mnogyh francuzskyh prirastok igrajučih podobnu rolju, ale često pozvaljaje na točno izražanje se, kogda francuzske imenniky često ne imajut pridavničnu formu, napr. «insécurité» (angl. insecure, esp. nesekura), «fait» (angl. factual, esp. fakta), «Etats-Unis» (išp. estadounidense, esp. usona, čto Esperanto različaje od «amerika» i «nordamerika») ili «pays» (kromě slova nacia «narodny» Esperanto imaje landa «državny»), i tako dalje.

IV. Strah prěd prozračnostju. Prědstavjajemo se, že Esperanto izražaje mysli s netrpimoju jasnostju:

Težko jest najdti město za afektivny aspekt, tako važny v jezyku, v tom jasnom jezyku kde vse jest izrazno, v tom jezyku «jasnějšem od mysli». (Burney, 1966, str. 94)

V istině možno jest v Esperantu byti tako samo netočny, kako v libokakom inom jezyku, daže ače v Zamenhofovom jezyku često legše govori se jasno.

V. Strah prěd nižnostju v svezi s legkostju. Čuje se, že bolje složeno razrěšenje problema jest dostojnějše neželi prosto razrěšenje. Izbor složenogo razrěšenja uspokajaje někaku volju k vladanju, čto davaje prijetno, ugodno čuvstvo vlastnoj važnosti.

VI. Strah prěd heterogennostju. To jest osobliva forma stana znanogo kako «strah prěd fragmentacijeju». Tomu že člověk legko identifikuje se s jezykom, Esperanto pobudžaje projekciju na njim emocij svezanyh s cěloju našeju ličnostju. A ona, na nesvědomom uravnju, jest odčuvana kako lomliva struktura složena iz raznyh, protivnyh sobě elementov, bezprěryvno groženyh razpadom. Tomu že Esperanto, složeny iz prěmnogo različnyh skladnikov, jest simbol něčego nedostatočno močnogo, Esperanto odstrašaje.

VII. Strah prěd obniženjem standardov i izničenjem. Esperanto vidi se kako valec, ktory mimohodeči ubivaje vse i izravnjaje vse kulturne razliky s zemjeju. Takym sposobom psihične elementy, naležeče ili k Freudovskomu želanju smrti ili k nesvědomomu afektivnomu jedru zvanomu «automaton» od Charles’a Baudouina, sut projektovane na Zamenhofov jezyk. (Baudouin, 1950, str. 225-229). Toj strah ne imaje nikaku objektivnu osnovu, čto dokazyvajut sami govoritelji Esperanto, u ktoryh i kulturno različenje i považanje vsakoj tradicije i vsakogo jezyka sut mnogo siljne. V istině toj strah jest rezultat izměščenja: čto napravdu verifikovajemym sposobom vodi k izravnjenju i izničenju tipičnyh kulturnyh cěnnostij, to jest vozdavanje česti anglosaksonskoj kulturě, bez velikoj povezanosti s britanskymi ili amerikanskymi cěnnostami, ale svezanoj s anglijskym jezykom. Mladenci tancujuči v tyhže samyh džinsah do tyhže samyh ritmov importovanyh iz Sjedinjenyh Štatov, pokazyvajut mnogo vysši uravenj izravnjenja, neželi vidimo v světu govoriteljev Esperanta.

4. Zakončenje: funkcija psihologičnogo odpora

Pričina emocionalnyh reakcij podanyh povyše sejčas stavaje jasnějša: člověk, o ktorom govorimo, boji se. Straši go myslj, že svety skarb, blěskajuči v glubinah jegovoj duše s basnjevoju krasotoju, ktory ničto ne imaje pravo prěvozidti – rodimy jezyk, simbol jegovogo identiteta, može stati razdrety ili poškodženy. Kako ptica zatvorjena v komnatě, ktora jest v takoj panikě, že ne prěstavaje biti se v okno i ne vidi otvorjene dveri mimo, on ne imaje vnutrišnji mir, da by spokojno gledal na to, čto napravdu jest toj Esperanto, ktory izdavaje se profanovati samo pojetje jezyka. On jest shvačeny v zatvorjenom krugu: da by prěstal bojati se, on iměl by uzrěti prosto v realnost, ale da by mogl uzrěti v tu realnost, on najprvo imaje prěstati bojati se.

Take reakcije, nelogične ale tipične v ljudskoj psihologiji, ne jestvovali by bez vměšanja političnyh i společnyh činiteljev, nadutyh i razvedenyh črěz masove medija, ale ktore ne možemo tu analizovati i o ktoryh jesm napisal inde (Piron, 1986, str. 22-28 i 34-36). Oni prědpolagajut podsvědomy vplyv, sravnimy s vplyvom reklamy i političnoj propagandy, osnovjeny na nesamovoljnoj dezinformaciji, ktora avtomatično reprodukovala se v těčenju stolětja. Nemaje drugogo objasnjenja, začto děti i mladenci rědko pokazyvajut tu prědnje negativnu reakciju protiv Esperantu, ktora jest tipična za dorastlyh, ače vse psihologične elementy izzyvajuče obranne mehanizmy u dorastlyh jestvujut takože u njih.

Manipulovany od svojih nesvědomyh strahov, člověk dvadesetogo stolětja ne vidi, že prěd osudženjem Esperanta trěba jest najprvo poznati někoje fakty. Možno jest to požaliti. Ale iz historičnoj točky zrěnja vidi se, že te reakcije iměli pozitivny efekt. Ako li jezyčny plod, složeny od Zamenhofa, směsta by dobyl obču akceptaciju, on byl by poddany takym bolestam, že ne izšel by živo. V tamtoj fazě on byl prěmnogo delikatny i nekompletny. On potrěboval cělkom dolgo žitje v ograničenom ale mnogokulturnom srědišču na konečne upravjenja, na definiovanje semantičnyh polj i na popravjenje slabostij prirodnym sposobom, črěz koristanje.

Iz drugoj strany, jezyčne odnošenja vsegda sut odnošenja vlasti siljnějšego nad slabějšim. Myslj o zaměně jih na egalitarne odnošenja, v ktoryh najmenši i najslabějši jezyk imaje tojže sam status kako ekonomične i kulturne giganty, byla za ljudstvo prěmnogo šokujuča, da by umělo bystro i bezbolestno privyknuti se k njej. Prěobraženja v občej mentalnosti žedajut postupnu asimilaciju.

Iz stolětja izzyvov, stolětja političnyh i intelektualnyh napadov Esperanto jest izšel udiviteljno siljny, fleksibilny, rafinovany. Harakterizuje go močno vpečetljena ličnost, taka živa kako Rabelais’ev francuzsky jezyk. Toj fakt ješče odvrgaje množinstvo ljudij, ale vsegda prědnje. Kogda avtor bazuje se na raziskyvanju dokumentov ili na observovanju praktičnogo koristanja Esperanta, on uznavaje jegovu ogromnu živost. Ače společna i psihologična odpornost protiv Esperantu črěz dolgy čas byla mnogo siljna, dnes izdavaje se, že ona vse bolje jest bezdyšna i odstavaje svoju triumfalnu vyšnost. Ne može li byti tako, že ona prosto prěstala polniti svoju funkciju?

Literatura